Metodologija

V zadnjem desetletju in pol se v našem izobraževalnem sistemu, natančneje v okviru osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, dogajajo intenzivne spremembe in reforme, ki imajo za posledico nenehne spremembe učnih načrtov in programov (konceptualnih in vsebinskih vidikov), medtem ko težnje po inoviranju kurikulumskega procesa postajajo vedno bolj vidne. Spremembe temeljijo na novih spoznanjih o razvoju kakovostnega izobraževanja, na svetovnih in evropskih trendih izobraževanja na podlagi kompetenc, na digitalizaciji izobraževanja, pa tudi na vseh naših dosedanjih izkušnjah in željah po izboljšanju kakovosti poučevanja in učenja v naših šolah, ki naj postanejo prostor za učenje in razvoj motiviranih učencev, pripravljenih na pridobivanje pričakovanih kompetenc.

Kar zadeva kompetence, je bil leta 2004 s strani Evropske komisije pripravljen dokument o ključnih evropskih kompetencah, ki v bistvu temeljijo na potrebah družbe, ki ima za osnovo znanje, ki ne sme ostati ena in edinstvena komponenta, ki se pridobi v izobraževanju. Zato kompetence poleg učenja poudarjajo razvijanje spretnosti in odnosov, torej vrednot pri učencih. (Ključne kompetence za vseživljenjsko učenje, 2006). Kompetence imajo torej te tri izjemno pomembne komponente, ki jih je treba razvijati skozi izobraževalni proces v obveznem šolanju.

Posledično postaja vlaganje v osnovna znanja vse pomembnejše in zahtevano od vsakega kakovostnega izobraževanja. Predvsem novi načini učenja postajajo vse bolj nekonvencionalni in predvsem digitalni, glede na velik vpliv, ki ga ima digitalna tehnologija danes v izobraževanju, kot posledica številnih bolj prilagodljivih učnih okolij. Zato ima pomnjenje dejstev in informacij včasih lahko pomen, nikakor pa ni dovolj za človekov napredek in uspeh. Ravno nasprotno, veščine, kot so: učenje reševanja problemov, kritično mišljenje, sposobnost sodelovanja, samokontrola itd., so veščine, ki so zelo bistvene v hitro spreminjajoči se družbi. Te veščine lahko ustvarijo nove ideje, nove teorije, nove izdelke in seveda – znanje.

Zaradi hitrih in vsakodnevnih sprememb v družbi in gospodarstvu, ki dajejo pravi pomen prihodnosti in potrebam prihodnjih generacij v digitalni dobi, je Evropska komisija maja 2018 priporočila pregled in revizijo nadgradnje ključnih evropskih kompetenc. Inovativen nabor kompetenc v letu 2018, potrebnih za osebni razvoj, krepitev zdravja, zaposljivost in socialno vključenost, se ne oblikuje le zaradi družbenega in gospodarskega razvoja, temveč tudi zaradi različnih pobud, ki jih Evropa sprejema v zadnjem desetletju. Posebna pozornost je namenjena učenju jezikov, spodbujanju digitalnih in podjetniških kompetenc, pomenu skupnih vrednot v delovanju naše družbe ter motivaciji mladih. (Priporočilo Sveta o ključnih kompetencah za vseživljenjsko izobraževanje 2017).

Vse reforme in spremembe v izobraževanju se na poseben način dotikajo učitelja, ki je bil, je in bo steber sodobnega izobraževalnega procesa, dejavnik številka ena, od katerega je odvisno uspešno izvajanje poučevanja kljub vse večji uporabi sodobnega poučevanja in avdiovizualnih pripomočkov. (Popova-Koskarova, 1997:185). Nenaključno je veliki nemški pedagog Disterweg poudarjal, da je »šola vredna toliko, kolikor je vreden učitelj« (Disterweg, cit. po L. Gogoska: 1994: 25). Iz teh razlogov lahko poudarimo, da je nenehno strokovno izpopolnjevanje učiteljev (odprtost za usposabljanja, ki bodo prispevala k dinamičnemu in ustvarjalnemu procesu poučevanja) zelo pomembna, tako družbena kot osebna potreba.

Zavedamo se, da dandanes učenci dobijo vrsto informacij že od malih nog izven pouka, z dvigom splošnega, materialnega in kulturnega standarda staršev ter z razvojem orodij množičnega komuniciranja, domačih elektronskih mikroračunalnikov, video posnetkov itd. Na voljo jim je veliko virov informacij, včasih najvišje kakovosti. Po drugi strani pa je povsem naravno, da se učenci obrnejo na učitelje za različna pojasnila, razlage ali širša spoznanja, povezana s konkretnim predmetom ali izven njega, na primer iz vsakdanjega življenja. Njihove potrebe bodo zadovoljili tisti učitelji, ki niso le vešči svojega poklica, temveč jih odlikuje širša splošna kultura. Zato bomo še enkrat poudarili, da je narava učiteljskega poklica takšna, da od učitelja zahteva nenehno učenje, spremljanje dosežkov v svojem poklicu in se v njem načrtno izpopolnjuje.

Po Brajsovih besedah ​​je »učitelj programska oprema v šoli. In najdragocenejša strojna oprema je ničvredna, če ni programske opreme, ki jo zažene, premika, vzdržuje in razvija«. (Brajsa, 1995: 10). Zato ni naključje, da se skrivnost uspešne šole skriva v aktivnih možganih tako učitelja kot učenca. Zato je bistveno vprašanje: kako povečati učiteljevo ustvarjalnost in pripravljenost za sprejemanje in uveljavljanje novosti, da se bo hkrati povečala tudi motivacija učencev za učenje, ki je dandanes v naših šolah zelo nizka. Vsak dan smo priča izbruhom nezadovoljstva študentov zaradi monotonega učnega procesa, ki ne prispeva k pridobivanju funkcionalnega (uporabnega) znanja.

Iz teh razlogov postaja pripravljenost učiteljev, da uporabljajo različna avdiovizualna gradiva, pa tudi da jih sami ustvarjajo (npr. kratke videe, ki jih je mogoče uspešno uporabiti v izobraževalne namene v celotnem izobraževalnem procesu), nujna za dvig kakovosti.  Pedagogi se strinjajo, da poučevanje, pri katerem se uporabljajo avdiovizualna sredstva (v današnjem času pa digitalna, kot so video vsebine), prinaša svežino in živahnost ter naredi izobraževalni proces veliko bolj zanimiv, a hkrati učinkovitejši, zaradi velike možnosti, ki jih ima film kot učni pripomoček.

Uporaba video vsebin pri poučevanju je lahko uspešna na vseh stopnjah izobraževanja, primerna je za mlajšo šolsko starost, pa tudi za starejšo šolsko populacijo. Med njegovimi prednostmi lahko izpostavimo naslednje:

• video vsebine pri poučevanju vnašajo svežino in razbijajo monotonijo v vzgojnem delu,
• poveča se sposobnost opazovanja reakcij, procesov, dogodkov, incidentov, človeških vedenj itd.,
• znanje, pridobljeno pri poučevanju, v katerem se uporabljajo video vsebine, je veliko bolj jasno, razumljivo in ga je lažje uporabiti v praksi.

Torej ima poučevanje, pri katerem se video vsebine uporabljajo kot učni pripomoček, veliko večjo vrednost in spodbuja ustvarjalnost učencev, obvladovanje učnih vsebin pa je veliko lažje, bolj dinamično in z večjo obstojnostjo znanja, pa tudi z večjo možnostjo njihove uporabnosti.

Video vsebine se lahko uspešno uporabljajo pri vseh učnih predmetih, še posebej pa so primerne za poučevanje: tujega jezika, zgodovine, maternega jezika, pa tudi pri naravoslovju (biologija, geografija), pomembne pa so tudi pri umetnostnih predmetih.  Velik del video vsebin za izobraževalne namene najdemo na YouTubu, obstajajo pa tudi izobraževalne vsebine, za katere ni mogoče najti ustreznih video posnetkov. Zato bi bilo najbolje, če bi se učitelji usposobili za ustvarjanje nekajminutnega videa z vsebinami iz učnega načrta pri ustreznih predmetih, ki bi ga nato predstavili učencem.

To je najboljši način za razvijanje ustvarjalnosti med pedagoškimi delavci, in ko bo ustvarjalen učitelj, bodo tudi ustvarjalni učenci, ki jih bomo spodbujali k sodelovanju pri ustvarjanju video vsebin. To je bistvo našega projekta »…and Action«, ki ima končni cilj:

• usposobiti učitelje za ustvarjanje video vsebin za izobraževalne namene, da bo poučevanje bolj zanimivo, ustvarjalno, inovativno, dinamično in predvsem primerno,
• pridobiti funkcionalna (uporabna) znanja,
• motivirati učitelje za razvijanje njihove ustvarjalnosti in izstopanje iz tradicionalnih okvirov pedagoškega delovanja ter motivirati učence za doseganje večjih rezultatov.

Pri ustvarjanju video vsebin pa je potrebno upoštevati pedagoška merila in načela:

– skladnost s starostjo in sposobnostmi učencev,

– skladnost z učnim načrtom in iz njega izhajajočih tematskih vsebinam,

– vsebine za spodbujanje intelektualnih aktivnosti z višjega nivoja Bloomove taksonomije (tako s kognitivnega kot afektivnega področja) – uporaba učenja, analize, sinteze, vrednotenja in ne samo pomnjenje dejstev in podatkov ali pasivno zaznavanje informacij,

– vsebine naj prispevajo h krepitvi odnosa in vrednot pri učencih za trajnostni razvoj,

– upoštevati naloge moralne vzgoje in ne spodbujati stereotipov, predsodkov ipd. razlik glede na spol, raso, politično pripadnost ipd.

V okviru zgoraj predstavljenih pedagoških kriterijev je nujno, da vsebino, ki bo predmet ustvarjanja videa, skrbno izbere ekipa učiteljev in pedagogov.